Moja zgodba se prične z otroškimi risbami. Saj se spomniš tistih dni, ko si rada risala po stenah, tleh in postelji, mar ne? Prav takšna in nič drugačna sem bila tudi jaz. Zelo rada sem risala, vendar tekom osnovne šole nisem imela v sebi razvite v sebi želje do umetniškega ustvarjanja do te mere, da bi se odločila za vpis na srednjo grafično ali podobno šolo. Doma so mi svetovali, naj se vpišem v takšno šolo, kjer bom lahko dobila zaposlitev, kar pa umetniške vode v tistem času nikakor niso bile. Tako sem se vpisala in dokončala srednjo vzgojiteljsko šolo v Celju. Po srednji šoli se je bilo treba vpisati na fakulteto, takšna so bila pričakovanja staršev, saj sem imela v šoli zelo dobre ocene. Ponovno sem poslušala nasvet starejših od sebe, svoje starše, ki so v želji, da bi imela dovolj socialne varnosti, rekli, naj se vpišem na upravo, ekonomijo ali kaj podobnega, Akademija za umetnost niti ni prišla v poštev, saj sem imela poklicno maturo in ne splošno ter nobene spodbude, naj opravim peti predmet, ki bi mi omogočil vpis na akademijo. Čeprav sem si to želela, a si nisem znala dovolj dobro prisluhniti.
Moja zgodba
